Danes praznujemo. Rojstva in obletnice rojstev so veseli dogodki. Pri živih jim večinoma pravimo rojstni dnevi, in mlajši kot so ljudje, raje jih praznujejo, v čemer se najbrž da najti kako razlago. Z obletnicami rojstev pri mrtvih je drugače: dalj kot mine od dogodka, na katerega se nanašajo, spoštljivejši smo do slavljencev.

Na današnji dan pred 205 leti se je rodil France – v krstni knjigi Frančišek Ksaverij – Prešeren. Zaradi slovenske matere je bil s slovenskim jezikom zaznamovan že pred rojstvom, rojen je bil v slovensko okolje, kako leto pozneje pa je v tem jeziku spregovoril. V šolah se je naučil še nemščine, ki jo je pozneje uporabljal pri študiju prava na Dunaju, pri delu v odvetniških pisarnah v Ljubljani in Kranju, večinoma tudi v pismih in v delu svojih pesmi – v izvirno nemških ali pa v nemških prevodih lastnih prvotno slovenskih pesmi. Znal je tudi klasična jezika, grščino in latinščino, ki so se ju v tedanji državi učili na srednješolski stopnji kot tuja jezika, in predvsem latinščina je pravniku Prešernu ostala blizu tudi poklicno. Oba klasična jezika se v njegovih pesniških besedilih sicer pojavljata, vendar le v motih k pesmim, kakršen je grški ‘Kogar bogovi ljubijo, umrje mlad’ v nemški pesmi v spomin Matija čopa, ali v rekih, ki jih je v svoje izdelke natrosil kot rozine zelo redko, a premišljeno, na primer »Memento mori« ‘spominjaj se, da boš umrl’ v istoimenskem sonetu.

Prešernov materni jezik je bila slovenščina, pri čemer pa je zaradi pesniških orehov, ki jih je moral treti, marsikdaj pokazal, da je njegov še prvotnejši sistem gorenjsko narečje, včasih z izposojenkami iz nemščine, brez znanja katere nekateri njegovi verzi ostajajo težko razumljivi: »Narveč sveta otrokom sliši Slave« pomeni preprosto ‘največ sveta je slovanskega’. (čisto v skladu z ugotovitvijo nekega Furlana, da se slovansko govori od Ajševice pri Novi Gorici do Vladivostoka.)

Slovenski jezik je že do Prešernovega časa prehodil dolgo in veličastno pot: Brižinski spomeniki kot spričevalo davnega jezikovnega ustvarjanja v jeziku, ki mu že lahko rečemo slovenski, so danes ohranjeni kot prvi v vrsti rokopisov. Teh je bilo gotovo več, kot je danes izkazanih iz stoletij pred izidom prve slovenske knjige, ki jo je spisal in izdal Primož Trubar leta 1550. Knjiga je odslej spodbujala radovednost nepismenih, potreba po znanju pa je vodila k večji pismenosti in izobraženosti. Trubar seveda ni začel iz nič, toda njegovo dejanje in poznejše prizadevanje je bilo prelomno: samo 34 let po izdaji prve knjige v slovenščini je prišlo do izdaje celotnega prevoda Biblije v slovenščino – prav vsako Božjo besedo iz edinega vira, prej hebrejskega ali grškega ali latinskega (ali nemškega), je Slovenec lahko prebral v svojem jeziku. Ta dosežek Jurija Dalmatina je veličastna in zgodnja izkaznica na poti slovenskega naroda, saj je bilo do tedaj celotno Sveto pismo prevedeno le v 15 jezikov.

Po plodnem 16. stoletju je slovenska jezikovna ustvarjalnost v knjigi doživljala padce in vzpone: slovenščina je bila opisana v več slovnicah, v mnogih slovarjih, v njej so nastajala ne samo verska, ampak tudi besedila za čisto strokovne potrebe, kot so kuharski, kmetijski in porodniški priročniki, ob prozi in pesništvu smo dobili dramska besedila. Ustvarjali so tudi Zgornjesavinjčani ali priseljenci v naše kraje. V začetku 18. stoletja je Gorenjec Ahacij Stržinar pri Svetem Frančišku, v Radmirju, kjer je bil župnik, pripravil prvo slovensko katoliško pesmarico Katoliš kršanskiga vuka pejsme. Mozirjan Janez Goličnik je ob koncu 18. stoletja izdal slovenski prevod čebelarskega priročnika, ki ga je prvotno v nemščini napisal Anton Janša. Prav tako Mozirjan Jožef Lipold, dolga leta župnik na Rečici, je v Prešernovem času objavil nekaj in napisal še veliko več pesmi, ki so bile svojčas odmevne in izmed katerih so nekatere ponarodele, na primer besedilo zgornjesavinjske splavarske himne. Pesnik Valentin Orožen je bil v šmartnu ob Dreti dolgo časa župnik, v Okonini pa je v drugi polovici 19. stoletja umrl; njegovo je na primer besedilo Kje so moje rožice, ki je prav tako ponarodelo.

Prešeren je bil velik, ker je v pesniških besedilih znal globino duha napolniti in zapolniti z jezikovno gibčnostjo. Samo za primer: v Sonetu nesreče, ki je hvalnica smrti, je prve štiri verze zapisal brez enega samega glagola, ki se pojavi šele v petem verzu, v pozivu po njegovem odrešilni smrti, naj nikar ne odlaša:



življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlájena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta
in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi.

Prijazna smrt! predolgo se ne múdi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, [...]


In zatem slika srečni onstranski svet. Tudi v tem je Prešeren Slovenec, prelahkotno ponovljiv na bivanjski ravni, vendar enkraten na ustvarjalni.

Danes, dobrih 150 let po tistem, ko je Prešeren postavil zadnjo piko v svojem delu, nas spremlja isti jezik, ki pa je vendar veliko bolj razvit. Zdaj so drugi in drugačni časi: slovenščina je državni jezik, spremlja nas v novih tehnologijah, kot umetnostno izrazilo pa je pri vajencih, od katerih so mnogi postali mojstri ali pa to še bodo, enako gibka kot pri čaščenem mojstru. Na primer pri Milanu Jesihu, ki si upa zapisati kak verz v sicer slovenski pesmi tudi v srbohrvaščini in ki na smrt v enem od sonetov gleda drugače, o njej – njem pravzaprav, saj mu je čisto novodobno kratko in malo spremenil spol – tako rekoč pove zgodbo:



Sam sedi Smrt doma in bere časnik.
Povsod njegova dela: vzhod in jug,
zvon v top prelit, v meč prekovan je plug,
krvave roke, zasvinjan predpasnik.
[...]



»Utrujen sem, želim si spanja, spanja ...
in da bi gledal v presrebrenih sanjah,
kako v predmestju naletava sneg.«

Milan Jesih, Soneti (1990), str. 73


Slovenska književnost je letos izgubila enega od vrhunskih mojstrov izmed Prešernovih verzifikatorskih vajencev, in sicer je pred napovedanim obiskom pri nas, na Rečici, zbolel in kmalu zatem umrl pesnik Dane Zajc. Le na prvi pogled temačen, nikakor pa ne iz enega kosa: boljše nas dela s tem, ker nam njegovi verzi slikajo sence in temo, oči pa imamo ne samo za to, da gledamo, ampak za to, da vidimo – dojemljivi moramo biti tudi za tisto, kar se bliža temi. Edino v tem jeziku, slovenskem, smo sposobni razbirati senco v svetlobi in soj svetlobe v temi.

Njiva slovenskega jezika, kar pomeni najrazličnejša leposlovna in vsakovrstna druga dela, bi bila prav slabo obdelana, če na njej ne bi toliko stoletij garalo toliko pridnih rok in umnih glav, med katerimi se nekaterih spominjamo pogosteje in poudarjeno, ker so bile preprosto izjemne. K slovenskemu pa ne prispeva samo jezik, čeprav ta morda najizraziteje: tu so še vsi drugi, od glasbenih in likovnih ustvarjalcev prek publicistov, prevajalcev, tehnikov in naravoslovcev do narodnih delavcev in drugih prizadevnežev, ki so si upali in prispevali k temu, da je v Republiki Sloveniji slovenski jezik danes samoumeven in da se nam za njegov obstoj ni treba bati.

Uživajmo v tem enkratnem razkošju.