Spoštovani ,

leta dolgo smo bili Slovenci vajeni praznovati kulturni praznik kot kulturni dan – podobno kot praznujemo dan brez cigarete (ob vsesplošni zakajenosti ozračja) ali dan varčevalcev (ob vsesplošnem zapravljanju). In to na obletnico smrti našega – kot pravijo celo tisti, ki ga komajda poznajo – največjega pesnika. če na to dejstvo pogledamo od znotraj in brez strahu pred bolečino, s katero nas utegne presuniti odkritosrčnost, pove neverjetno veliko. Celo bistveno več kot bi si mi kot Slovenci želeli slišati. Govori namreč o okolju, v katerem je bilo leta normalno, da je kultura "kraljica za en dan" (in dekla za vse druge), in o tem, da je – podobno kot Indijanec na divjem Zahodu – najboljši pesnik mrtvi pesnik.

Po obdobju takega obstranskega in pristranskega odnosa do kulture je vsekakor olajšanje opazovati znamenja, da se "časi spreminjajo". In mi z njimi. Da se postopoma vendarle razveljavlja kultura kot videz in alibi za napuh in nekulturo, in da se ta razveljavljena snov kuje v novo valuto: v valuto večjega spoštovanja do sebe, do drugih in do naravnega okolja, v valuto večje dojemljivost za lepoto v naravi, v človeku in njegovih tehničnih in umetniških izdelkih in v valuto bolj izostrenega čuta za globino in skrivnost bivanja.

že pet let zapored slovenske kulturne institucije 3. decembra, na obletnico rojstva Franceta Prešerna na stežaj odpirajo vrata svojih prostorov in svojih zakladov. S tem javno razglašajo dvoje: prvič, da kultura ni zloščen muzejski eksponat za redko praznično rabo, ampak nujni kvas osebnega in narodnega vsakdana (o čemer nazorno priča prav ohranitev slovenske identitete v slovenstvu docela nenaklonjenih okoliščinah); in drugič, da je kultura odprti prostor za vsakogar, ki to hoče, ki to hoče do te mere, da se ji tudi sam odpre.

Vendar: zakaj naj bi se odprli kulturi, umetnosti, poeziji? Kakšna korist je od tega? V okoliščinah, ki kulturi dejansko niso naklonjene, bi zadnje vprašanje zvenelo nekako nespodobno (češ, saj vendar vsakdo ve, da je kultura – kot otroci, znanost, partija, človekove pravice – naše največje bogastvo), v okoliščinah, ki so zanjo odprte, pa se to vprašanje sliši kot nekaj najbolj naravnega. Zakaj naj bi se namreč kulturi odpirali in se z njo trudili, če pa od nje ne kratkoročno ne dolgoročno nič nimamo.

In tu smo že kar pri bistvenem. Pri razmisleku namreč, kaj nas od kulture, umetnosti, poezije odteguje in kaj – ter zakaj – nas lahko k njej pritegne.

Gledano z današnjega stališča sta oviri, ki ležita preko pota, predvsem dve: mit o naprednosti in mit o kriteriju splošne razumljivosti. – Moderno človeštvo si je v svoj program med drugim vstavilo tudi mit o napredku, katerega osnovno prepričanje je tole: kar so napravili in povedali stari, naj bo to v še tako dovršeni obliki, je zgodovinsko, intelektualno preseženo, zastarelo. Njihovi izdelki so kakor prazne školjke na obali, v katerih je nekoč sicer bilo nekaj živega, pa ni več. Cerkve, knjižnice, galerije so le muzejski objekti, primerni za potešitev naše radovednosti, o aktualnem življenju in o prihodnosti, ki ji gremo naproti, pa nimajo kaj povedati. – Enako kot mit o naprednosti pa preveva ljudi našega časa tudi mit o kriteriju splošne razumljivosti, ki bi mu naj zadostili kultura in umetnost. Ljudje so samoumevno prepričani, da je resnična kultura vse, kar ustreza njihovemu okusu, in "norost" vse, kar mu ne ustreza. Pri tem pa skoraj nikoli ne pomislijo, kje bi bil svet, ko bi podobno ravnali z matematiko in bi vse, kar ne ustreza njihovemu matematičnemu znanju razglasili za neumnost. Pretirana želja, da bi se kultura in umetnost približali povprečnemu okusu posameznika, namesto da bi se ta okus s trudom približal visoko kultiviranim standardom umetnosti, danes mnoge privezuje na oblikovno nezahtevno in duhovno nevzpodbudno produkcijo, ki se na veliko reklamira kot umetnost.

To je vedel že Prešeren, ko je zbadljivo zapisal: Prišlě bi že bilí Slovencem zlati časi, ak' klasik bil bi vsak pisar, ki nam kaj kvasi. Danes pa zgleda, kot da bi na to kristalno logiko povsem pozabili.

Velikim pesnikom je dano, da v malo besedah precizno povedo mnogo, če že ne vse. In če bi se iz današnjega sveta, ki se čedalje bolj napihuje v vseh oblikah rabe in zlorabe besed povrnili k Prešernu, bi bilo to že samo na sebi očiščenje. Najprej očiščenje besed, ki nam niso bile dane za konverzacijski šport, ampak za resno in precizno poimenovanje stvari in pojavov, za njihovo sporočanje soljudem, za resnico, za razsvetljevanje, za tolažbo ... Nato pa istočasno očiščenje naših misli: od gostilniških čenč in nepomembnosti, od predsodkov in reklam, od političnih floskul itn. To pa nikakor ni stvar, ki bi se tikala samo kulture, ampak stvar najbolj trde življenjske nuje in okretnosti vsakogar: na kmetiji, v šoli, na delovnem mestu itn.

Na ta vidik kulture in umetnosti je nedavno briljantno in s poudarkom opozoril režiser Dušan Jovanović, ko je v Sobotni prilogi zapisal: "Pred dnevi sem sredi Beograda, mesta, ki je na različne načine umazano, delal gledališko predstavo. Umazane so mestne ulice, umazan je zrak, onesnaženo je življenje od vsakršnega kriminala in korupcije. Okužena so dihala ljudi s klicami gripe, um s predsodki, domišljija s ceneno medijsko plažo. Sredi smeti in nesnage, sredi smoga in prahu, v srcu kozmičnega nereda pa v neki skriti, posredni obliki potekajo krhki procesi samoočiščenja. Nekega dne me je obšlo, da je moje delo na predstavi v resnici nekakšno čiščenje. Ne le kot obred moralnega očiščenja, kot katarza od slabih čustev in negativnih nagnjenj, ampak tudi drugače: gledališče čisti jezik od uličnih plehkosti, govor od površnosti, gesto od banalnosti, gib od vsakdanjosti. Gledališče zahteva disciplino in najvišjo organiziranost. (...) Predstava je oaza lepote, čistosti in višje organiziranosti sredi grdega, razsutega, razkopanega in smrdljivega sveta."

Ali bi torej ne mogli reči, da je to, čemur pravimo kultura, le neko gigantsko zavetje pred nesnago, kaosom, neredom v mislih, besedah, oblikah in dejanjih? Ali ni kultura obred nenehne filtracije, odvajanje nesnage, ki izhaja iz vsakršne telesne in duhovne nehigiene? Kultura in umetnost nas ograjujeta od nebrzdanosti in nagonskega vedenja, od neizbirčnosti. Obe nam v času preobloženosti predpisujeta dieto, sistem strogih omejitev in precizacij. V mislih, besedah in dejanjih.

Le kdo bi lahko iz proste volje pogrešal tak življenjsko pomembni pralni stroj telesa in duha?

Pa to sploh še ni vse. Umetnost in kutura ne čistita le naših misli, ampak dajeta misliti. O stvareh, ki so za nas bistvene, jih pa zaradi njihove težavnosti, dokler je le mogoče, odlagamo na "kdaj drugič". Umetniki pa ne. Kar poglejmo Prešerna:

* "Ko brez miru okrog divjam, / prijat'lji vprašajo me: kam? / Prašajte raj' oblak neba, / prašajte raje val morja, / Samo to znam, samo to vem, / da pred obličje nje ne smem / in da ni mesta vrh zemlje, / kjer bi pozabil to gorje!"
* "Kar je, beži. / Al' beg ni Bog, ki vodi vekomaj v ne-bo, / kar je, kar b'lo je in kar bo?"
* "Dolgost življenja našega je kratka. / Kaj znancev je zasula že lopata! / Odprta noč in dan so groba vrata; / al' dneva ne pove nobena prat'ka. // Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, ne odpodi od nas življenja tata / veselja hrup, ne pevcev pesem sladka. / Zna biti, da kdor zdaj vesel prepeva, / v mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva / molče trobental bo: Memento mori!"

Ljubezen, sreča, gorje, smisel z malo in z veliko začetnico, usoda, vojna, zgodovina, smrt - besede, ki se jih branimo ali bojimo, in življenjske stvarnosti, iz katerih in v katerih nujno na tak ali drugačen način vsi živimo. Bolje, če se po njih sprašujemo in smo nanje pripravljeni, kot če pred njimi vtikamo glavo v pesek in nas na vsem lepem presenetijo. Umetnost se nas ne utrudi opozarjati na te eksistencialne situacije. Na simbolični ravni, ki jo lahko doživi vsakdo, jih na različne načine razvija, nas z njimi doživljajsko seznanja, sprijaznjuje, ali pa jih osmišlja in nas tolaži, ko so nas doletele.

Ali kot pravi igralec Igor Samobor: "Na gledališče gledam kot na prostor, kamor smo prišli nekateri, da bi pripovedovali zgodbe, in drugi, da bi jih doživeli. (...) Gledališki prostor je ena zadnjih oaz, kjer se počenja spraševanje o tem, kje smo, kdo smo, je Bog ali ga ni itn. Kjer se zbere s protagonisti na odru še približno petsto ljudi na vsaki ponovitvi, da bi skupaj premislili in doživeli nekaj, česar sicer ne bi. Gledališče se mi zdi v tem smislu eden zadnjih posvečenih prostorov v našem vsakdanjem potrošniškem in preživetvenem divjanju, ki smo mu priče."

In tudi to velja za vsako umetnost, ki je vredna tega častnega imena.

Menim, da je iz tega dovolj razvidno, kako umetnost ni le neko obrobno, od tega, kar nas v življenju zanima in mora zanimati, odtrgano dogajanje, ampak področje, v katerem lahko sami sebe pripravljamo in krepimo za spoprijem s tem, kar nas v življenju čaka najbolj bistvenega, težavnega in usodnega. Kultura in umetnost sta z eno besedo humus življenjske modrosti. Pa ne le modrosti razuma, ampak modrosti telesa, čutov, čustev, razuma in duha skupaj in hkrati. Modrost, ki jo umetniki odkrivajo, ni parcialna intelektualistična vednost, ampak modrost človeka kot enotnega bitja. Umetnost združuje ločene in uporne drobce naše eksistence in obnavlja pravilno sliko našega življenja s tem, da jo nabira okoli umetniškega dela kot celovitega in zgoščenega doživljajskega središča.

Z umetniškimi deli se zavemo, da je del nas samih nujno potopljen v svet praktične koristnosti, v stalnih skrbeh in raztresenosti, drugi del pa tega opazuje in po koščkih zbira v celoto, tako da postane človek zbran tudi v vsakdanjem življenju. Besedo zbranost pogosto razumemo v negativnem pomenu, kot odstranitev vseh zunanjih vplivov. V umetnosti pa ne gre za izločanje, ampak za soglasje. Za soglasje med dogajanji v meni in odnosi med menoj in okoljem, v katerem živim.

Nemci pravijo poeziji "Dichtung", torej zgostitev odnosa do stvarnosti. če grem v naravo, me bolj kot trava pritegne cvet, ker je v njem zgoščeno prizadevanje rastline, da bi opravila svojo biološko funkcijo. Umetnina je tudi takšen cvet, zgostitev naše potrebe da intenzivno doživimo svet v sebi in sebe v svetu. Kultura in umetnost kristalizirata naša življenjska izkustva, tako da jih lahko obvladamo in razumemo kot smiselne celote. Na nek način sta, kot pravi psiholog Edward de Bono, "pospešeni motor našega dozorevanja ".

To pa je spet nadvse praktično.

Umetnost gotovo ni vse, kar se zanjo proglaša. Morda lahko celo rečemo, da je (samo)proglašanje nečesa za umetnost že dokaj zanesljiv znak, da v tem primeru o kaki resnični umetnosti ne moremo govoriti. Eno pa je gotovo: vprašanje "Kakšno kulturo potrebujemo: visoko ali ljudsko, elitno ali popularno?", nima pravega smisla. Kultura, če je to, kar beseda izvirno pomeni in kar je z njo razumel Cicero, ki je njen besedni oče, je vedno visoka, elitna; preprosto zato, ker se ukvarja z obdelovanjem tega, kar je v kozmosu najvišje: z dušo in duhom.

Za konec vam od srca zaželim: da bi iz dneva v dan bolj spoznavali praktični pomen kulture in umetnosti in da bi si z njima pomagali skozi življenje. Ne samo na kulturne vesele dneve in praznike, ampak vse dni. še posebej takrat, ko vam vse uspeva, pa je kljub temu treba držati pravo mero, in takrat, ko je zares težko, pa je kljub temu potrebno ostati človek.